Pri drugorojencu so se pojavile težave s kakanjem. Najprej je težje kakal, potem pa se je iz nekega razloga zaprl. Kljub veliko tekočine, vlaknin in vsega možnega sadja... Zdravniki so opravili preiskave in rekli, naj bi bilo vse vredu, razvojna faza, ki bo izzvenela. A hkrati starejša hči ni imela te faze. Prišel je dan, ko ni pomagalo več absolutno nič. Nobene svečke, noben sirup, zavračal je hrano in pijačo. Tudi risanke, ki ga navadno zamotijo, naenkrat niso bile ok. Pristali smo v bolnici na klizmi...težko sem se sprijaznila s tem, da je to normalna faza v razvoju otroka. Iskala sem rešitve, kjer sem se le spomnila. Vse bi dala, da bi moj otrok spet normalno kakal...na kar sem se spomnila, da se Mojca ukvarja s temi zadevami. Je izjemno sočutna in zna pomirit. Hkrati pa ima podobne izkušnje s svojim sinom, in znanje. Seveda je človek celostno bitje, ni samo telo in tudi vsi psihološki dejavniki niso zanemarljivi. Vendar pa je zdravem duhu lažje v zdravem telesu. Zdi se mi, da mi je prvič nekdo o zdravi prehrani povedal malo bolj konkretno kaj, zakaj in kako. In ne zgolj : "Jej zdravo, veliko sadja in zelenjave itd.". Nismo še na tisti točki, ko bi lahko rekla, da sin popolnoma normalno kaka. Hkrati pa je razlika občutna. Zdaj kaka brez svečk in sirupov. Tudi sama sem bolj mirna in tudi pri sebi sem opazila spremembe z upoštevanjem Mojčinih napotkov. Neizmerno sem hvaležna in vesela pomoči in podpore, ki sem oz. smo jo dobili. Do zdravnikov imam še zmeraj veliko spoštovanje. Se mi pa zdi, da je njihova domena bolj kurativa, kot preventiva. Če vemo, kako naše telo deluje in zanj skrbimo, jih bomo potrebovali samo takrat, ko narava zataji. Ko je to res nujno.