Vse do trenutka, ko sem pristala čisto na tleh in dojela, da otrok žal v tem svetu ne morem oblikovati sama. Ne morem jih zaščititi. Oblikujeva jih z možem skupaj. Oblikujejo jih tudi vsi sorodniki, prijatelji in znanci. Oblikuje jih družba sama in okolje v katerem živimo.
Ampak kako to sprejeti?!?
Gledala sem družbo – v vseh odtenkih in bila sem žalostna v kakšnem svetu živimo. Kaj se dogaja z otroki in odraslimi? Kje je empatija, kje je sočutje? Kako naj otroka sploh spustim v tako krut svet, kjer te lahko nekdo že s samim pogledom uniči? Ali bom res dovolila, da mojega otroka vse to oblikuje in ga zaznamuje?
Znotraj lastnega strahu in opazovanja otrok sem dojela, da imamo v trenutnih časih starši najtežjo nalogo. Ne obvarovati otroke in jih skriti ter braniti pred vsem hudim. Pač pa jih naučiti živeti s tem. Naučiti jih, kako zrasti v srečne, notranje izpopolnjene osebe, ki bodo v življenju iskali in privabljali pozitivno energijo. S pravilnimi koraki jih moramo naučiti zaupanja vase in zaupanja v svet ter jim omogočiti, da postanejo samozavestni. Naučiti jih moramo, kako postati notranje močni in kako slediti svojemu notranjemu glasu. Naučiti jih moramo vse tisto, kar je v današnji družbi že pozabljeno, kar se je skozi leta sistemsko nam in otrokom “ukradlo”.