Ja, v obdobju odraščanja nam je starševstvo predstavljeno kot čudovito poslanstvo.
Nihče pa nas ne nauči, kako ohranjati to mirno energijo skozi vse “viharne dni” in katera je tista prava pot, da na tem skupnem potovanju ne bomo izgubili samih sebe in da ob enem ohranimo iskrice v otroških očeh, s katerimi so se rodili.
Včasih je tako težko, da bi najraje pobegnili – stran od otrok, celo stran od samega sebe. Ko nam je hudo, nas je zaradi pričakovanj družbe sram priznati, da mi pa žal nismo “popolni”. In ko pride tako zelo daleč, da se borimo sami s sabo in obenem borimo z lastnim otrokom, je čas, da se vprašamo, kje smo zgrešili pot? Kje so zdaj tiste iskrice življenja? Kje je lepota in brezskrbnost?
Kje je spoštovanje in občutek miru?