Sama sem imela kot otrok pogosta vnetja ritke in kasneje vnetja nožnice, ki so me spremljala dolga leta, še v dobo odraslosti. Bila sem ujeta v začaran krog in vnetja so se mi kar vrstila. Potrebovala sem veliko časa in znanja, da sem odkrila vse vzroke, zakaj do vnetij pride. Pri otroku je nedvomno eden od vzrokov stik z lastnimi izločki. Toda, sem si rekla, tega se pač ne da spremeniti.

Ko sem bila prvič noseča, sem se zelo obremenjevala:

• »Bo moj otrok doživljal enake bolečine zaradi vnetij, kot sem jih doživljala sama?«
• »Katere plenice izbrati, da bo njegova koža kar se da svobodno dihala?«
•  

Ker sem se kot vzgojiteljica dnevno srečevala z otroki, ki odklanjajo kahlico, se upirajo ali zavestno zadržujejo blato, ker jim plenica predstavlja varen prostor za izločanje in enostavno ne želijo biti brez nje, sem imela še dodaten strah:

• »Kdaj naj otroka začnem odvajati od plenic, da mu plenica ne bo postala tako huda navada oz. razvada kot tem otrokom?«
• »Je mogoče kaj narediti, da bo odvajanje od plenic zanj in zame lepa in prijetna izkušnja?«
•  

• Spoznala sem metodo zgodnjega izločanja izven plenic.

  Omogočila nam je, da je sin razvijal občutke, ki jih sama nikoli nisem poznala! Izločanje je dojemal kot nekaj naravnega in lepega. Zavedal se je lastnih potreb in samozavestno zorel skozi lastne izkušnje: telesno, čustveno in umsko.