Mojca Vrbnjak
moja zgodba
Sem Mojca Vrbnjak, vzgojiteljica in mama, ki se je morala najti in osvoboditi, da lahko sedaj kot osvobojena ženska vzgajam svoje otroke in tudi vam, dragi starši pomagam na tej prekrasni poti slišati otroke. Pomagam vam iz množice njihovih potreb, na katere nas opozarja sodobna družba, razbrati tiste temeljne, ki otroku omogočajo zdrav, naraven in samozavesten razvoj.
Že kot otrok sem bila ujeta v lastnih strahovih, kjer ni bilo prostora za svobodno izražanje. Ves čas sem kričala po drugačnosti, a vedno znova naletela na tisti glas: »Kaj pa bodo rekli! Ne izstopaj.« Sledila sem sistemu in družbi ter na poti izgubila sebe. Mislila sem, da bom za vedno ostala na tej točki, utišana in zakrčena, a sem se kot mama ponovno rodila in zažarela v vsej svoji moči.
Spomnim se svojega otroštva. Na eni strani mala, svojeglava punca, ki želi vse preizkusiti in na drugi strani ljubeči starši, ki me želijo na vsak način obvarovati. Za našo družbo velja prepričanje, da moraš biti dobro. Če kaj ni ok, potrpi ali skrij, ker »kaj bodo pa rekli.«
Jaz tako mala v tako velikem svetu. Starši, ki me poskušajo utrditi in obvarovati. Dajejo mi točno to, kar v tistem trenutku poznajo in zmorejo.
Rastem in postanem tudi sama mama. Ampak otroka nisem upala resnično slišati, izgubila sem se v poplavi potreb na katere me je opozarjala sodobna družba. Sama se borim z dojenjem, ko vsi okrog mene že zdavnaj obupavajo in mi ponujajo flaško, kot edino rešitev. Opazujem otroka, ki joka in želim slišati, kaj mi sporoča, medtem ko mu ostali nervozno tiščijo dudo in ga želijo utišati. Sama ga slačim in mu omogočam svobodno gibanje in izločanje izven plenic, a ostali me opazujejo z grozo v očeh, da otroka mučim in ga bom prehladila. Bila sem ujeta zaradi nihanja med lastnimi željami in njihovimi pričakovanji. Trudila sem se biti popolna mama, ker se to od nas pričakuje.
»Če ne bom dovolj dobra, kaj pa bodo rekli!?« Ta stavek je bil še vedno tako močno ukoreninjen v meni.
Bolj kot sem želela ugoditi drugim, več nemira sem čutila v sebi. Bilo mi je smešno, ko so drugi srečni, sem jaz nesrečna. Kaj se dogaja? Vse v meni je kričalo, čutila sem, kako otroka dan za dnem odrivam od sebe pa tako zelo nestrpno sem čakala na dan, ko ga bom rodila in končno imela v svojem objemu. Čutim, kako mi ga vzgajajo drugi, ne dobesedno, vendar preko vzorcev njihovo vzgojo zrcalim na njega.
Tako glasno slišim besede iz svojega otroštva:
»Pazi, umazal se boš!« in v družbi vedno pazim, da ga ne položim na tla, ker »kaj bodo pa rekli.«
Slišim tudi: »Fantje ne jokajo!« in skupaj z ostalimi nervozno tiščim otroku dudo v usta, tudi takrat, ko je sploh ne potrebuje.
Najhujši pa je tisti glas, ki pričakuje popolnost od naših otrok: »Tako se ne obnaša!« in poskušam ugajati vsem drugim, začutiti, kaj želijo in spregledam, kaj v resnici potrebuje moj otrok. Kaj mi s svojim vedenjem sporoča. Preusmerjam pozornost in ga znova in znova utišam.
Večer je. Utrujena sem od ugajanja celemu svetu. Tako zelo sem izčrpana. Sedim na tleh in v naročju držim svojega otroka. Sprašujem se, ali ga sploh poznam? Ali sploh poznam sama sebe?
Privrejo mi solze v oči. Borim se s sramom, kako sem lahko čudovita vzgojiteljica vsem otrokom, doma pa ne znam biti mama enemu samemu.
Dušijo me pritiski, kako vsi točno vedo, kaj je prav zame in za mojega otroka. Vsi, samo jaz ne. Solze preplavijo moj obraz, vse v meni kriči in boli me celo telo. Ne vem ali je to jeza, žalost, strah, razočaranje ali mešanica vsega skupaj. Vem samo, da mora ven. Da je končno čas, da odprem ventil, ki je »moral biti« 24 let zaprt, ker saj veste: »Kaj pa bodo drugi rekli!«. Čutim, da ne morem svobodno vzgajati otroka, dokler sama nisem osvobojena.
Kako osvoboditi sebe in nato še otroka?
Kot deklica ujeta v bolečinah zaradi vnete kože, najprej vneta ritka, kasneje vse do odraslosti pa težave z vneto nožnico. Še vedno je pogosto prisoten stavek: »Vse je ok, to je normalno, bodi tiho, ne izstopaj, ženske pač peče.« Kasneje v šoli za starše prejemam vsebine o negi otroka in pleničkah, spomnim se vseh svojih bolečin in vseh tistih let, ko sem zase iskala rešitev. Vem, da je tudi za otroka rešitev nekje v naravi, želim, da koža mojega otroka zdravo diha. Odločim se za naravne pleničke in zgodnje izločanje izven njih (že od prvih mesecev otrokovega življenja), ljudem, ki me obdajajo, se zdim nora in čudna, predvsem pa oseba, ki otroka muči. Seveda, plenička je simbol otroštva in otroka si brez nje ne znamo predstavljati. A sama ob uporabi napačnih vložkov čutim posledice na lastni koži in dejstva, da je vseeno kaj ima moj otrok na telesu in kako dolgo bo uporabljal pleničko pač ne morem sprejeti. Sem drugačna, željna naravne poti.
V otroštvu velikokrat ujeta tudi znotraj lastnih občutkov, ker jok ni sprejemljiv. Jok pomeni, da nisi dovolj močen, da si slab. Kot otrok velikokrat bolečino »pogoltnem« in grem dalje. A kot vsakemu človeku, se tudi v meni nabere. Sem samo otrok, ki ne zna sam predelati vse te bolečine. Ker ni dovoljena, jo skrivam in skrivaj hlipam ponoči v svojega velikega plišastega medveda. Tisti občutek, ko nisi slišan, je grozen. Še hujši pa občutek, da se sploh ne smeš izraziti. Ko odrastem, stojim ob svojem otroku, ko rabi oporo. Čutim njegovo bolečino in nemoč, nekdo iz ozadja, pa mu reče: »No, nehaj, fantje ne jokajo!« Preplavijo me mravljinci po celem telesu. Najraje bi kričala, tepla, jokala! Ampak otroka samo objamem, nudim mu varen prostor, kjer je sprejet in ga učim, kako zelo pomembno se je izražati, kako zelo pomembno se je čistiti tudi preko solz. Ja, sem drugačna, željna slišati svojega otroka in ne pomesti pod preprogo.
In kot otrok prevečkrat ujeta med štiri stene. Spominjam se dni, ko se s svojega sončnega hriba spustim dol proti mestu. Tam me čakajo prijatelji, tam me čaka šola. Ja, imam se lepo. Imam čudovito družbo. Vseeno pa kakšen dan samo zrem skozi okno in tisti glas učiteljice postane tako zelo oddaljen. Zunaj sonce, tam daleč hribi. Na dvorišču drevo, katerega listi plešejo v vetru. Želim si biti zunaj. Sprašujem se, ali res nismo dovolj pridni oz. dovolj hitri, da bi vse naredili in si potem končno zaslužili iti ven?! Ampak ne, ure se vlečejo in ko se konča ena, ji sledi druga. Morda ne med istimi štirimi stenami, ampak v drugem delu stavbe, kjer so bile stene drugačne. Končam šolo in postanem vzgojiteljica. Še vedno čutim željo po gibanju in stiku z naravo. Večino dneva v službi z otroki preživljam zunaj. Dojamem, da lahko čisto vsa področja pri otroku razvijam v naravi in kar je še lepše, otroci zunaj, preko igre in gibanja, vse hitreje dojamejo.
Srečni so in notranje motivirani. Postanem mama in moji otroci so najbolj blatni otroci v celi vasi. Ne sramujem se, ravno obratno – ponosna sem na to. Vem, da če imajo zvečer črno za nohti, so zagotovo v tem dnevu opravila svojo nalogo. Sem drugačna. Ko jih najdem takšne zamazane in rahlo potolčene, sem pomirjena, saj se zavem, da le tako resnično živijo.
Biti sterilen v otroških letih pomeni, da dneva nisi imel možnost izkusiti.
Leta prehitro tečejo in moji otroci odraščajo. Vse v meni kriči, da obstaja več. Veliko več kot štiri stene. Obstaja narava in znanje, ki nas čaka zunaj. Obstaja gibanje in izkustveno učenje. Zavedam se, da se da. In zopet sem drugačna in zaradi potrebe po svobodi, kot mama in vzgojiteljica začenjam z gozdnimi druženji, kjer bo mojim otrokom in vsem ostalim, željnim tega, omogočen razvoj in učenje zunaj štirih sten. Ker močno verjamem, da ta pot obstaja in otroci so jo vredni izkusiti.
Skozi leta svojega dela, sem se kot vzgojiteljica veliko naučila od otrok. Tiste prave globine pa so mi pokazali šele moji fantje, ko sem postala mama. Naučili so me, kako se ustaviti.
Spoznala sem, da starši, vzgojitelji in učitelji ne potrebujemo na kupe pripomočkov, ki nam jih ponuja družba in ne, ne rabimo biti del tega norega tempa in del tekmovalnosti. Spoznala sem, da nas vse to oddaljuje od nas samih in od otrok. Dojela, da moramo enostavno biti samo ljudje, ki nam otroci lahko zaupajo in se varno navežejo na nas. In kot zreli odrasli jih moramo omogočati primerno okolje, ki jim bo omogočalo naraven, samozavesten in zdrav razvoj. Omogočati okolje, kjer bodo slišani, varni, vredni in sprejeti v vsej svoji popolnosti.
Skozi leta sem spoznala in uvidela, da se v hrupu otrok ne more razvijati. Če je svet okrog njega prehiter in preglasen, težko sledi sebi in znotraj večjih skupin se tudi težje izrazi. Če otrok na poti odraščanja izgubi samega sebe, kasneje tava, ne ve kdo je, zakaj je na tem svetu in kaj si želi. Tudi sama sem bila izgubljena in iskala sem se do danes. Zakaj bi se otroci morali iskati? Mogoče pa obstaja pot, da se sploh ne izgubijo.
Če si želimo zrele družbe, moramo otrokom omogočiti okolje, znotraj katerega bodo lahko zoreli in ne samo hiteli.
Zato je moje poslanstvo prebujanje staršev in vračanje otrok k naravi.
Na gozdnih druženjih omogočam otrokom okolje, kjer lahko vsak zori znotraj svojega lastnega tempa, je slišan in v celoti spoštovan in sprejet.
Starše pa znotraj svojih programov opozarjam na nevarnosti motilcev sodobne družbe, ki nam kradejo dragoceni čas z našim otrokom in nas namesto, da bi nas zbližali, odrivajo drug od drugega.
Zame je zelo pomembno, da sem kot mama MIRNA.
Mirna pa sem, ko se čutim. In ker se je v hrupu in prehitrem tempu, ki nas vodi v izgorelost nemogoče najti, stopam po drugačnih, naravnih, svobodno obarvanih poteh. Sem v stiku z naravo, v svoje telo sprejemam hrano, ki me pomirja in zdravi ter podpira tudi moj živčni sistem. Ko sama mirno delujem, vem, da sem zelo dober zgled svojim otrokom in vsem, ki so v moji družbi. In verjamem, da lahko vsakdo izmed vas pri sebi naredi te male, a tako zelo ključne korake za boljši jutri vseh nas.
Sem Mojca Vrbnjak, ustanoviteljica mreže Svoboden otrok, preprosto hribovsko dekle, ki ji nikoli ni bila všeč mestna megla, ampak zvezde, tam visoko, ki so tako dišale po svobodi.
Se želite tudi vi osvoboditi? Vse kar potrebujete je lastna močna volja, da si dovolite biti drugačni, da si upate reči stop vsaj določenim sodobnim trendom in se vrnete k naravi, ki osvobaja. Pridružite se nam v FB skupini »svoboden otrok«, kjer skupaj rastemo in žarimo.