Pri šestih letih sva se s prijateljico med igro nesrečno zaklenili v stranišče. Popadlo me je histerično kričanje, saj nisva mogli odkleniti vrat. Dogodek se mi je močno vtisnil v podzavest.

Odraščala sem v strahu pred stranišči, zaprtimi vrati in z resnimi psihološkimi težavami pri izločanju. Poleg zaprtja sem imela tudi nenehna vnetja. Starši so mi skušali ljubeče pomagati, toda tiha pričakovanja so v meni sprožila nasprotne odzive. Vedno znova sem zablokirala. Doživljala sem stisko, ki je nisem znala predelati, nisem vedela, kaj se z mano dogaja, zakaj ne zmorem normalno IZLOČATI, tako kot vsi ostali. Vse bolj sem se zapirala vase in zablokirala tudi na področju IZRAŽANJA. O tem nisem želela govoriti, ko mi je bilo hudo, nisem želela jokati, v svoji najhujši stiski sem se umikala in zavračala tudi gibanje in igro. Težave sem imela kar 12 let!

Ko sem postala vzgojiteljica, sem v vrtcu srečevala otroke, ki jim je bilo izločanje tako stresno kot nekoč meni. Nekateri so imeli stiske tudi zaradi odvajanja od dude in stekleničke, s hrano in pitjem po kozarčku, z besednim, likovnim izražanjem in izražanjem preko igre in giba. Vesela sem bila, da vem, kako jim pomagati, da se sprostijo, si ponovno zaupajo, postanejo samozavestni in spet prižgejo iskrice v očeh.

Ko sem mislila, da vse razumem, so se starejšemu sinu pojavile velike stiske z zaprtjem. Vse sem že naredila … sin je bil skoraj od rojstva brez pleničk, s čimer smo ga odrešili kolik, zdravo smo ga hranili, mu omogočali svobodno izločanje in izražanje, toda zaprtja so se vlekla dneve in  tega nisem razumela. Počutila sem se grozno, ko je prišlo do tega stanja, ni zablokiral samo na področju izločanja ampak tudi na področju izražanja. Zaprl se je vase, ni se želel jokati in priznati svoje stiske, o tem ni želel govoriti. Ker je bil v lastnem krču se je umikal vsakršni komunikaciji, zaradi slabega počutja je izgubil voljo do igre in gibanja.

Gledala sem ga, kako mi ugaša. Trgalo se mi je srce.