Sem Mojca Vrbnjak, diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok in mama dveh svobodnih fantov.
Poznam občutek, ko utrujena mama, ki je že petič v eni uri preoblekla otroka, svojo negativno energijo širi tudi na otroka. Kljub zavedanju, da otrok ne moči hlač nalašč, da bi nas jezil, znotraj nas raste napetost po vsakem preoblačenju, brisanju lužic in pranju.
Pri prvem sinu je odvajanje lepo steklo. Izven plenic je izločal že od drugega meseca starosti in ga praktično kasneje ni bilo potrebno odvajati od plenic.
Ko sem rodila drugega sina, sem verjela, da nam bo zgodnje izločanje izven plenic prineslo tudi tako lahkotno pot, zato smo mu izločanje začeli omogočati že pri trinajstih dneh. Vendar je bila celotna pot vse več kot lahka. Svet nam je obrnil na glavo. Metode, ki so pri prvem sinu delovale, so se pri drugem izkazale za neuspešne. Bil je uporniški in trmast. Čeprav je bil zelo samostojen, pri določeni starosti še vedno vsega ni zmogel sam. Zaradi njegove močne volje in ponosa, mu je bilo težje pristopiti, čeprav se je zavedal tudi sam, da potrebuje pomoč. Dnevi so se vlekli, raztegnili so se v tedne in mesece. Trudili so se tudi v vrtcu. Spoznali smo, da če mu želimo omogočiti napredek, mora biti to povsem drugačen pristop.
Ugotoviti sem morala, s čim ga tako zelo dušim oz. s kakšnim pristopom bi tudi njegovo močno voljo omehčala in ga povabila v sodelovanje. Opazovala sem ga in našla pot, ki mu ustreza.
In s to spremembo metode in pristopov smo prišli do suhosti.
Zdaj vem, da je pomembno otroku omogočiti izločanje izven plenic čim prej, da plenica ne postane prehuda navada…
… vendar je še bolj kot to KDAJ mu omogočimo, pomembno KAKO mu omogočimo oz. kako pristopamo.