Sem Mojca Vrbnjak in tudi sama sem bila nesvobodna, neslišana, ujeta v lastnih strahovih, kjer ni bilo prostora za svobodno izražanje. Ves čas sem kričala po drugačnosti, a vedno znova naletela na tisti glas: »Kaj pa bodo rekli! Ne izstopaj.« Sledila sem sistemu in družbi, sprejemala tuje vrednote, ker je bilo tako prav. Na poti sem izgubila svoj notranji kompas. Izgubila sem sebe.
Takrat enostavno nisem vedela in nisem bila zmožna razumeti, da sem lahko ljubljena in vredna enostavno zaradi tega, ker sem. Ne zaradi dokazovanja, primerjanja, tujih pohval in ocen, ampak zaradi mene same. Takšne kot sem, edinstvene.
Vračanje v otroške spomine, mi je razkrilo pot, ki je otrok nikoli ne bi smel zgrešiti. Pot, ki vodi k sebi. Spoznala sem, kako pomembno je, da si otrok ostane zvest, si zaupa, je čuteč in si dovoli svoja čustva tudi izraziti. Biti slišan in viden ter rasti v ljubezni do sebe, sočloveka in narave.
Sedaj sem odrasla. Sem vzgojiteljica in mama. Moje poslanstvo je učiti starše, kako otroka celostno videti, kako ohraniti iskrice v očeh skozi celotno otroštvo, vse tja do odraslosti. Obenem v našem gozdu nudim varno in spodbudno okolje, kjer se otroci lahko razvijajo znotraj lastnega tempa. S svojo prisotnostjo, srčnostjo in sočutjem jim omogočam, da svobodno rastejo, sprejeti točno takšni, kot so – EDINSTVENI.