GOZDNI OTROCI
Kdo so gozdni otroci?
Svet hiti in z njim hitimo vsi mi. Trudijo se, da ne bi opazili, kako prehitro nam odrastejo otroci, kako premalo časa smo zaradi svojih služb in urnika z njimi, kako sistemsko nam jih vzgajajo v »poslušne, pridne in predvsem izgubljene« ljudi, ki potem ne vedo, kaj bi v življenju sploh radi in slepo naprej sledijo sistemu.
Prenatrpani urniki naših otrok in preveliko dodatnih obveznosti vodi v utrujenost. Vse več je vedenjskih motenj in težav s koncentracijo. Pojavlja se pretirana agresivnost in okolica je nemočna. Kaj se dogaja, kako so lahko že tako mali otroci utrujeni in naveličani življenja?
Potem pa se enkrat ustaviš in pogledaš otroku v oči. Vprašaš se, kako lahko dovolimo kaj takega? Zakaj dopustimo, da te iskrice naravnih raziskovalcev tako hitro ugasnejo? Zakaj vsi živimo preobremenjeni s preteklostjo in prihodnostjo, pozabimo pa na TUKAJ in ZDAJ?
Sem Mojca Vrbnjak in tudi sama sem bila nesvobodna, neslišana, ujeta v lastnih strahovih, kjer ni bilo prostora za svobodno izražanje. Ves čas sem kričala po drugačnosti, a vedno znova naletela na tisti glas: »Kaj pa bodo rekli! Ne izstopaj.« Sledila sem sistemu in družbi, sprejemala tuje vrednote, ker je bilo tako prav. Na poti sem izgubila svoj notranji kompas. Izgubila sem sebe.
Takrat enostavno nisem vedela in nisem bila zmožna razumeti, da sem lahko ljubljena in vredna enostavno zaradi tega, ker sem. Ne zaradi dokazovanja, primerjanja, tujih pohval in ocen, ampak zaradi mene same. Takšne kot sem, edinstvene.
Vračanje v otroške spomine, mi je razkrilo pot, ki je otrok nikoli ne bi smel zgrešiti. Pot, ki vodi k sebi. Spoznala sem, kako pomembno je, da si otrok ostane zvest, si zaupa, je čuteč in si dovoli svoja čustva tudi izraziti. Biti slišan in viden ter rasti v ljubezni do sebe, sočloveka in narave.
Sedaj sem odrasla. Sem vzgojiteljica in mama. Moje poslanstvo je učiti starše, kako otroka celostno videti, kako ohraniti iskrice v očeh skozi celotno otroštvo, vse tja do odraslosti. Obenem v našem gozdu nudim varno in spodbudno okolje, kjer se otroci lahko razvijajo znotraj lastnega tempa. S svojo prisotnostjo, srčnostjo in sočutjem jim omogočam, da svobodno rastejo, sprejeti točno takšni, kot so – EDINSTVENI.
Ste se pripravljeni tudi vi za hip ustaviti in razmisliti?
Vabim vas v naše okolje, kjer gozdni otroci in z njimi tudi mi odkrivamo poti nazaj k sebi.
Skozi leta svojega dela, sem se kot vzgojiteljica veliko naučila od otrok. Tiste prave globine pa sta mi pokazala šele moja dva fanta, ko sem postala mama. Naučila sta me, kako se ustaviti.
Spoznala sem, da starši, vzgojitelji in učitelji ne potrebujemo na kupe pripomočkov, ki nam jih ponuja družba in ne, ne rabimo biti del tega norega tempa in del tekmovalnosti. Spoznala sem, da nas vse to oddaljuje od nas samih in od otrok. Dojela, da moramo enostavno biti samo ljudje, katerim otroci lahko zaupajo in se varno navežejo na nas. In kot zreli odrasli jih moramo omogočati primerno okolje, ki jim bo omogočalo naraven, samozavesten in zdrav razvoj. Omogočati okolje, kjer bodo slišani, varni, vredni in sprejeti v vsej svoji popolnosti.
Pri nas bomo poskušali ponovno vzpostaviti ravnovesje, ki se v naši družbi že več kot očitno pošteno podira. Gre za ravnovesje med nasprotji: napor in sprostitev, aktivnost in mirovanje, hrup in tišina. Ta nasprotja bi se morala v našem vsakdanu izmenjevati tako zelo spontano in naravno, kot se izmenjuje dan in noč, svetloba in tema. A žel temu ni tako. Če je območij miru premalo, celoten sistem našega telesa in duše izgubi ravnotežje.
In ravno zaradi tega porušenega ravnovesja ima danes vse več predšolskih in šolskih otrok čustveno-vedenjske izzive. In najbolj žalostno je, da se iz leta v leto stanje samo slabša.
Sveta ne moremo odkrivati sede in med štirimi stenami.
Smo naravna bitja, smo del narave in čas je, da se tja tudi vrnemo.
Gozdni otroci, vabimo vas v našo družbo!
Doživite z nami nepozabne rojstne dneve, uživajte v gozdnih delavnicah ali pa si napolnite baterije in ponovno prižgite iskrice v očeh v času počitniških taborov.
