Svet hiti in z njim hitimo vsi mi. Trudijo se, da ne bi opazili, kako prehitro nam odrastejo otroci, kako premalo časa smo zaradi svojih služb in urnika z njimi, kako sistemsko nam jih vzgajajo v »poslušne, pridne in predvsem izgubljene« ljudi, ki potem ne vedo, kaj bi v življenju sploh radi in slepo naprej sledijo sistemu.
Prenatrpani urniki naših otrok in preveliko dodatnih obveznosti vodi v utrujenost. Vse več je vedenjskih motenj in težav s koncentracijo. Pojavlja se pretirana agresivnost in okolica je nemočna. Kaj se dogaja, kako so lahko že tako mali otroci utrujeni in naveličani življenja?
Potem pa se enkrat ustaviš in pogledaš otroku v oči. Vprašaš se, kako lahko dovolimo kaj takega? Zakaj dopustimo, da te iskrice naravnih raziskovalcev tako hitro ugasnejo? Zakaj vsi živimo preobremenjeni s preteklostjo in prihodnostjo, pozabimo pa na TUKAJ in ZDAJ?